Skozi čuječnost do sebe
Updated: Sep 19
Ko smo čuječi, so naša srca odprta, pripravljena na sprejemanje in dajanje.
Čuječe vandranje – ko skozi naravo prisluhnemo sebi
Kdaj ste bili nazadnje v naravi? Resnično čuječe? Brez slušalk na ušesih, brez vseh dodatkov in rekvizitov, brez nepotrebne navlake – samo vi in narava.
Jeseni se začne narava počasi umirjati, z njo pa se lahko začnemo umirjati tudi mi. Nežno nas vabi in kliče, da se ji pridružimo.
Z naravo sem močno povezana in obožujem jesen. V tem času najraje vandram po njej, se ji čuječe predajam in ji v polnosti prisluhnem. Takrat najlažje prisluhnem tudi sebi – skozi sprejemanje, opazovanje in občutenje vsega, kar je v njej.
Takrat samo sem.
Prepustim se ji na povsem preprost in prisoten način.
Ko sem prisotna tukaj in zdaj, začenjam zaznavati premike v svoji notranjosti. Ne analiziram. Samo opazujem. Ljubeče sprejemam vse, kar se mi prikaže in kar pokuka na plano. Dopuščam, da samo je.
Srce se počasi odpira, postaja radostno in vase vsrkava vso čarobnost in milino trenutka. Na široko se odprem vseprisotnemu duhu, viru. Zavedam se sebe in vsega, kar me živi.
Narava je čarobna ustvarjalka
Narava ne govori našega jezika. Govori jezik podob in vzorcev.
Ko se za trenutek ustavimo in resnično pogledamo, začnemo opažati, da v njej ni nič naključno. Voda riše simetrije, veter oblikuje drevesa in pokrajine, kamnine pripovedujejo tisočletne zgodbe, svetloba pa iz na videz običajnega ustvarja nekaj čarobnega.
Ustvarja mistične podobe in naše oči postanejo prevajalec njenih sporočil.
Narava nam ne govori, kaj naj mislimo. Vabi nas, da jo začutimo in da skozi Njo občutimo Sebe. V istem prizoru lahko vsak odkrije nekaj svojega – kar vidi, pogosto odraža to, kar nosi v sebi.
Morda zato narava že od nekdaj velja za eno največjih učiteljic. Ne ponuja odgovorov, ampak odpira prostor za vprašanja. Ne razlaga, ampak kaže. In kadar smo dovolj čuječi, lahko skozi njene podobe zaslišimo in vidimo tudi delček svoje notranje resnice.
Narava ne ustvarja le pokrajin. Ustvarja ogledala.
V njih se srečata svet okoli nas in svet v nas. Včasih je dovolj en sam odsev, da se naš pogled spremeni in nas spomni, da svet ni vedno takšen, kot se zdi na prvi pogled. Včasih je dovolj le drugačen zorni kot, da zagledamo nekaj, česar prej sploh nismo opazili.
Ponovno čudenje
Najlepše, kar nam daje narava pa je, da nas uči ponovnega čudenja.
V svetu, ki od nas nenehno zahteva razlage in odgovore, nas nežno vabi, da za trenutek odložimo vse.
Ona ne potrebuje razlage, da bi bila čudovita.
Ona preprosto je.
Ko opazujemo njene vzorce, odseve in njeno neskončno ustvarjalnost, se v nas prebudi nekaj, kar smo kot otroci dobro poznali – iskreno čudenje. Tisto tiho občudovanje, ko ni treba ničesar razumeti, ampak samo biti.
Morda je prav čudenje eden najlepših načinov, kako komunicira z nami. Ne zato, ker bi nam dajala odgovore, temveč zato, ker v nas ponovno prebuja radovednost, ustvarjalnost, spoštovanje in občutek povezanosti z nečim veliko večjim od nas samih.
Ko se znamo znova čuditi, začnemo znova zares videti in občutiti.
Kdor ne zmore več obstati v čudenju in strahospoštovanju, je kakor mrtev – njegove oči so ugasnile." ~ Albert Einstein ~
Podpri Sanayo
Sanaya nastaja z željo ustvarjati prostor za kakovostne, poglobljene in neodvisne vsebine. Če vam je vsebina všeč in želite podpreti nastajanje naslednjih številk, lahko Sanayo podprete s poljubnim zneskom.
